Anji se tekom življenja ni zdelo, da njena nenormativna spolna identiteta vpliva na potek njene kariere. Ko danes pogleda nazaj ugotavlja, da se je njena kariera razvijala veliko počasneje, kot bi se lahko. Vrata se ji na poti niso odpirala sama od sebe, ko je korakala naprej.

Na vprašanje udeleženke, če bi morala dati en nasvet bodočim mladinskim delavkam pri delu z mladimi, je Anja odgovorila, da naj upoštevamo, da smo vsi ljudje. Sliši se preprosto in samoumevno, a izkušnje narekujejo, da je treba ta stavek še velikokrat ponoviti. Anja namreč opaža, da nima veze, kaj pove na javni televiziji, kakšna stališča ima, kakšen glas ima ali iz kje prihaja. Ljudje se spotaknejo ob njeno frizuro. Ljudi zmoti to, da je ne morejo dati v škatlo, ker po videzu izstopa. V ospredju ni več vsebina, ki jo je povedala, ampak so komentarji sledeči: “kdo je ta moški, narkoman, klošar”. Ni problem, ali pa sploh važno, kaj je rekla, problem so lasje. Ljudi pred vsem zmoti izgled. In ko so ljudje zmoteni, s svojimi besedami in dejanji ranijo. To vse pride v zakup izkušnje navadnega popoldanskega gostovanja na televiziji. Anja iz doživete izkušnje vabi k razmisleku o lastnih predsodkih in besedah, ki jih na podlagi teh izrečemo. Pogovor z Anjo, pa tudi ta zapis, naj služita kot opomnik, da nikoli ne pozabimo tega enostavnega, a zelo hudo spregledanega dejstva, da smo vsi samo ljudje. Človek pred nami prihaja k nam z vsem, kar ima in kar je. 

Za vse nenormativne, zatirane, diskriminirane osebe, je Anja vzor, živ primer človeka, ki ne obupa. Sledimo pogumu in ne obupajmo. Ne obupajmo nad svojo karierno potjo. Ne obupajmo nad ljudmi, s katerimi se srečujemo. Poti niso linearne. Življenje zahteva veliko energije in ponavljajoče se napake, da počasi pridemo do točke, kjer se ustalimo. Tudi pri karieri. Spodbuda mladim, da izkoristijo ta čas, poskusijo nove stvari, se naučijo iz napak, se utrdijo skozi nove izkušnje, je pogosto spregledan pristop, ki zagotavlja vključujoče karierno svetovanje in podporo mladim z manj priložnostmi na njihovi poti. 

Anji se na njeni poti vrata niso odpirala sama od sebe. Odpirala jih je sama. To je pomembno, da se naučimo same odpreti vrata. Pomembno je pa tudi, da drugim ljudem ne zapiramo vrat pred nosom. Anja pravi, da smo odrasle osebe odgovorne za soočanje s svojimi strahovi. Prav ima. Ker če se ne, se hitro zgodi, da se ustrašimo že lastne sence, ali pa frizure, pred katero hitro zapremo vrata. Ali pa jih celo zaklenemo. 

Ne razpolagamo vsi ljudje z enakim šopom ključev, ki odpirajo vsaka vrata. Uporabimo svoje ključe, da odpremo tista vrata, ki jih lahko.