Piše Iva van Hoek

Žal nas noben učbenik ali slovar slovenskega jezika ne more pripraviti na to, da “bajta” pomeni “hiša” ali da je “povštr” isto, kot “vzglavnik”.

Vstopnica za knjižnico

14. 11. 2025

“Se vam bom pridružila popoldne, moram si še podaljšati vstopnico za knjižnico.”

Medtem ko si moji sogovorniki v smehu predstavljajo resnega varnostnika z zaščitnim jopičem, ki vsem, ki se napotijo v knjižnico, skenira kode vstopnic in z odkimavanjem zavrne tiste, ki vstopnice nimajo, jaz nič hudega sluteč nadaljujem pogovor in mi ni jasno, čemu se smejijo. Občutek me spomni na trenutke, ko sem “regal” poimenovala “predal” (vzrok precejšnje zmede v Ikei) in tridesetič mislila, da “cet” pomeni “kis” (in partnerki, že tridesetič, kupila napačno stvar v trgovini).

Deset minut sem se poskušala sporazumeti z gospo na okencu na železnicah, ki sem jo vztrajno spraševala, koliko naj plačam, ona pa je vztrajno trdila, da je moja vozovnica “zastonj” – beseda, ki ni niti podobna besedi “brezplačna”, in je v nobenem učbeniku nisem zasledila. V frustraciji me je odslovila, jaz pa sem se sredi železniške postaje še vedno spraševala, kako in kje naj poravnam znesek svoje posebne “zastonj” vozovnice, karkoli že to pomeni. 

V svojih začetkih učenja slovenščine sem si predstavljala, da bom imela težave s skloni, dvojino, izgovorjavo… In res je, da te stvari niso bile lahke, ampak nič me ni moglo pripraviti na stotine primerov, v katerih se slovnično sicer pravilno izražam in se mi naglasa sploh ne sliši več, a na koncu rečem, da za knjižnico potrebujem vstopnico, sogovornico, ki ima rahlo drugačno narečje, kot sem navajena, pa z vsakim tretjim stavkom prosim za prevod (besede “fujtrati” me, na primer, nihče ni mogel naučiti). 

Bila sem “pridna” priseljenka. Uporabljam dvojino. Naučila sem se vseh sklonov. Prebrala sem knjige, vadila sem izgovorjavo, večinoma vem, kje so vejice in kje jih ni. Ampak uradne knjižne slovenščine, žal, nihče ne govori in v vsakdanjem življenju zelo redko pride prav. 

Nimam zares rešitve za svoje jezikovne zagate. Iz leta v leto razumem več različnih narečij, vedno bolj tekoče tudi govorim pogovorno slovenščino – ki je, v resnici, drug jezik. Ampak dokler “jst se nam z nobenm dubu” pomeni “jaz se ne bom dobil z nikomer”, bodo knjižnice pač imele vstopnice.