Jan mi danes pove, da je spet odlašal. Da se ne spravi pospravit niti postelje, v kateri poležava. In da že ve, da mu bom spet rekla, da se lahko danes odloči drugače in poskusi narediti nekaj drugega. Njegovi odgovori samemu sebi, ki jih od mene sliši skozi svoja usta, vedno odzvanjajo tako prepričljivo.

Nadaljuje, da lahko bi že, ampak že ve, da tega ne bo uspel storiti danes, pa verjetno tudi jutri ne. Zelo ga slišim, čeprav sem sama pravzaprav vstala iz svoje poležane postelje točno 55 minut nazaj. Ali ima to veze s čimerkoli, in če ja, kakšne? Ura je pa res da 12:06. A nič za to, in kljub temu, sva oba zdaj tukaj, mar ne?

Zagotovi mi, da je skoraj prepričan, da tudi pojutrišnjem verjetno ne bo dosti drugače. In prav ima. Vse je res (lahko skoraj, verjetno in dosti drugače).

Po tem momentu se skozi okno sliši zvok avta, v katerem voznik s tako silo pritiska na gas, kot da bi želel prehiteti samega sebe. Ta harmonija v ušesih mi vleče kotičke ust k sebi gor, a se uspem vzdržati nasmeha, ker še nismo tam in še poslušam. Čeprav slišim tudi nekaj drugega – še vedno ta avto, zdaj že v daljavi, pa tudi v njegovih besedah.

Vprašam ga, kako se počuti, ko odlaša. Počuti se dobro, vse dokler skozi hipnozo scrollanja ne pade v samoprezir. Nekaj storijev kasneje mi zagotovi, da ne potrebuje novih strategij, potrebuje več motivacije. Ko si drznem implicirati na vzajemno ljubezen med motivacijo in akcijo, Jan zavije z očmi. To me vsakokrat razveseli v pričakovanje njegove nove ugotovitve. V pest stisne frustracijo in mi z zaprtimi očmi in nasmehom na obrazu pojasni krivico, ki se mu dogaja: Torej mora najprej začeti, da mu bo sploh do tega, da karkoli začne?

Točno tako. To sem že slišala, še preden sem slišala avto, ki ga je prav posrečeno in melodično ilustriral med pripovedjo. Le da je takrat rekel, da bom sigurno jaz to rekla, kar je pravzaprav on rekel. Pa mi je nehote, da bi se razbremenil odgovornosti, dal vse zasluge za svojo modrost, ko je sam zase prepoznal, kaj potrebuje in kaj je rešitev.

Ponovno mi z vprašanjem ponudi svojo zaslugo: Ali hočem reči, da je ves ta pogovor odveč, ker je tako preprosto, da mora pač samo začeti? Vrnem mu žogo, ali je to zanj preprosto. Priča sem drugemu krogu vrtiljaka v njegovih očeh, ki že poganja nove načrte. Malo v šali, malo zares, se strinjava, da je rešitev hujša od problema. Jan (se) odloči o svoji usodi, da bo danes poskusil ubrati drugo pot, na kateri pa morda sreča tudi motivacijo. Pa če pospravi posteljo ali ne.