Z našimi partnerji, Trans Mreža Balkan in Peemoti Keskus, smo na mednarodnem srečanju v Ljubljani izvedle ulično akcijo o solidarnosti, na kateri smo skupaj preizkusile metode, ki smo jih razvijale v sklopu projekta.

Izvedle smo participativno ulično akcijo, na kateri smo obravnavale solidarnost kot družbeno prakso in ne zgolj kot abstraktno vrednoto. Mimoidoče smo vabile k razmisleku o tem, kaj jim solidarnost pomeni, kako jo udejanjajo v vsakdanjem življenju ter kje prepoznavajo njene učinke v svojih skupnostih. Namen akcije je bil odpreti prostor za refleksijo o medosebnih odnosih, družbeni odgovornosti in vlogi posameznika pri soustvarjanju vključujočega okolja.

Med pogovorom sta Nadja in Enn iz organizacije Peemoti Keskus risala portrete sodelujočih, kar je služilo kot izhodišče za poglobljen razmislek o identiteti, samoizražanju in občutku varnosti v javnem prostoru. Umetniški pristop je omogočil varno in nehierarhično komunikacijo ter odprl vprašanja, kako sodelujoče osebe doživljajo sebe, kako jih zaznava okolica ter kako občutek (ne)varnosti vpliva na njihovo vidnost, izražanje in participacijo v javnem življenju.

V pogovorih so sodelovale osebe iz različnih družbenih in poklicnih okolij. Zdravstvene delavke so solidarnost prepoznavale kot temeljno etično načelo svoje stroke, kot odgovornost za skrb, dostopnost in enakopravno obravnavo. Mlajše osebe so izpostavljale solidarnost med vrstniki, denimo pomoč sošolcem, tudi kadar medsebojni odnosi niso samoumevno tesni. Druge sogovornice so poudarjale pomen podpore marginaliziranim skupinam ter solidarnost razumeli kot aktivno držo, kot zavzemanje za pravičnost, odzivanje na diskriminacijo in ustvarjanje prostorov pripadnosti.

Pomemben uvid akcije je bil, da nekatere sodelujoče osebe o solidarnosti pred tem niso sistematično razmišljale, vendar so skozi pogovor prepoznale, da jo vsakodnevno živijo, na primer v skrbi za bližnje, v medsosedski pomoči, v profesionalni etiki ali v zagovorništvu ranljivih skupin. Skupni imenovalec njihovih osebnih zgodb je bilo spoznanje, da je kakovost sobivanja neposredno povezana z našo zmožnostjo medsebojne podpore, sodelovanja in spoštovanja raznolikosti. Skupaj prepoznavamo, kako pomembno je, da si raznolike osebe, skupine in skupnosti med seboj stojimo ob strani, sodelujemo in spoštljivo sobivamo.

Poleg ulične akcije smo izvedle tudi polstrukturirane intervjuje o izkušnjah LGBTQ+ oseb z varnostjo v javnih prostorih. Posnele smo intervjuje, ki osvetljujejo položaj marginaliziranih skupin v Estoniji, Srbiji in na Poljskem. Zbrana pričevanja kažejo, da občutek varnosti ni zgolj individualna izkušnja, temveč rezultat širšega družbenega konteksta, med drugim zakonodaje, javnega diskurza, medijskih reprezentacij ter odzivnosti institucij.

Na podlagi izmenjanih izkušenj smo razvijale strategije odzivanja na občutke ogroženosti v javnosti in medijih, s poudarkom na krepitvi skupnostne podpore, mednarodnega povezovanja in izmenjave dobrih praks. Srečanje je pomembno prispevalo k poglabljanju našega sodelovanja ter krepitvi mednarodne perspektive naših lokalnih aktivnosti, hkrati pa potrdilo, da je solidarnost ključni mehanizem gradnje bolj varnih, vključujočih in pravičnih skupnosti.

Na projektnem sestanku smo uporabljale javne prostore, ki so jih udeleženke naših intervjujev izpostavile kot varnejše: lokal Pritličje, prostori Mestne občine Ljubljana ter ulice Ljubljane – podnevi in skupaj.

več o projektu