Včasih se zdi, da danes ni težko priti v stik z ljudmi, težje pa je priti v odnos.

Kot terapevtka vedno znova srečujem ljudi, ki niso sami v “fizičnem” smislu. Imajo partnerje, družine, sodelavce, socialna omrežja. Pa vendar v sebi nosijo občutek osamljenosti, ki ga je težko ubesediti.

Kot da nekaj manjka.

In vedno pogosteje opažam, da se to vprašanje ne odpira samo pri ljudeh, ki prihajajo v terapijo ampak tudi v meni. Kaj je tisto, kar pravzaprav pogrešamo?

Vedno bolj se mi kristalizira občutek, da mogoče ne pogrešamo samo odnosov ampak skupnost.

Prostor, kjer preprosto prideš. Si. Srečaš ljudi. Se povezuješ. Izmenjuješ izkušnje, znanja. Brez občutka, da mora biti vse koristno, produktivno ali ovrednoteno. Brez nekega “kapitalističnega modela” v ozadju.

In ne vem, ali je to nekaj, kar zavestno iščemo ali pa je to nekaj, kar je zapisano globoko v nas.

Zato mislim, da današnja osamljenost ni samo osebna, ni samo individualna izkušnja, ampak tudi odraz širših sprememb, kot tudi izgube skupnosti.

Če pogledamo širše: človek se je razvijal v skupinah, naš živčni sistem je dobesedno oblikovan za odnose.

Občutek varnosti, regulacija čustev, celo doživljanje sebe, vse to nastaja v stiku z drugimi. Naš notranji občutek varnosti se oblikuje skozi odnos, najprej z bližnjimi, kasneje tudi skozi širšo skupnost.

Skupnost nam daje več pomembnih stvari hkrati:

• Občutek pripadnosti
  Ena najglobljih človeških potreb. Ko imamo občutek, da nekam sodimo, se zmanjša notranja napetost in osamljenost. 
• Ko-regulacijo
  
Naši živčni sistemi se uravnavajo drug ob drugem. Že prisotnost drugega, ki je umirjen in sprejemajoč, lahko pomiri naše telo. 
• Ogledalo za identiteto

  V odnosih dobimo odzive — kdo smo, kako delujemo, kaj pomeni biti “jaz” v odnosu do drugih. 
• Občutek smisla

  Biti del nečesa večjega daje smer, občutek umeščenosti in pomena. 

Zato menim, da visoka stopnja osameljnosti danes ni naključje ampak precej logična posledica več procesov, ki se med seboj prepletajo:

• Razpad “samoumevnih” skupnosti
  Včasih je bila pripadnost bolj samoumevna npr. širša družina, lokalno okolje, stabilni socialni krogi. Danes se več selimo, odnosi so bolj fluidni, skupnosti niso več dane ampak jih moramo ustvarjati.
• Neusklajenost med potrebami in načinom življenja
  Naš sistem še vedno potrebuje bližino, ponavljanje, varnost. Način življenja pa pogosto ponuja hitre, kratke stike, veliko sprememb in malo stabilnosti.
• Več stika – manj resničnosti
  Veliko ljudi je v stikih, a ne v odnosih. Pogovori ostajajo na površini, prisoten je strah pred ranljivostjo, potreba po “urejeni verziji sebe”. In tako se zgodi paradoks: si z ljudmi, pa nisi zares viden.
• Zaščita pred bližino
  Želimo si bližine, a imamo hkrati razvite različne obrambe. Ne povemo preveč. Ostajamo malo na distanci. Varujemo se pred zavrnitvijo ali izgubo. Te obrambe imajo smisel a hkrati omejujejo globoko povezanost.
• Digitalna povezanost kot nadomestek
  Smo stalno v stiku, a pogosto brez globine, telesne prisotnosti in čustvene resonance.
Ustvarja se “tiha osamljenost”.
• Pritisk na posameznika
  Od posameznika se pričakuje, da zmore vse kariero, odnose, osebno rast. Pogosto vse sam. In to ustvarja občutek, da moraš vse tudi nositi sam.
• Izguba prostora za “biti skupaj brez cilja”
  Včasih je bilo več spontanega druženja. Danes so stiki planirani, funkcionalni, časovno omejeni. Imaš tudi ti kdaj občutek, da je dogovarjanje za kavo s prijateljem, kot dogovarjanje za termin pri zobozdravniku? S tem izgubljamo mehko, ne-strukturirano bližino, kjer se odnos naravno poglobi.

Pomembno je poudariti tudi to, da ni vsaka skupnost zdravilna, ni vsaka skupnost prostor pripadnosti. Če je skupnost pogojena, da si sprejet, če je kritična, izključujoča ali čustveno ne-varna, lahko človeka še bolj oddalji od sebe. Takrat ne govorimo več o pripadnosti, ampak o prilagajanju.

Občutiš mogoče tudi ti kaj podobnega? S čim ti povezuješ ta občutek?