***

Med odmorom so se zgrnili okoli Alenke. Nekdo je izrekel moj priimek in to ni bil nikoli dober znak zame. Sošolke in sošolci so gledali v Pionirski list na njeni mizi in vmes obračali glave k meni. »Suza, dobila si nagrado!« »Tvoje ime je napisano!« »Super!« »Kaj pa si naredila za to nagrado? A je likovna?« Nisem imela pojma. Tovariš Hirci je pred meseci pri likovnem izbral mojo abstraktno risbo: »Ta je zelo dobra,« je rekel; narisala sem prekrivajoče se like, nekakšne zvezdice. »Poslal jo bom na natečaj.« A to že ni moglo držati, ker sem vedno grdo risala. Nisem hotela pogledati ne sošolcev ne Pionirskega lista na mizi, kot da me nagrada sploh ne bi zanimala, a bilo mi je nerodno, čeprav sem še istega dne od neke sošolke dobila pod nos, da sem važna kot marela. (Za nagrado je malo pozneje na šolo prišla knjiga zame – Ivo Zorman: Rosni zaliv, mladinski roman, ki sem ga pogoltnila, saj mi je napovedal zloveščo usodo nerazumevanja z okolico in pobega zdoma.) Morda pa je bil zmagovalni tisti moj (izmišljeni) spis o mladem smučarju, ki v snegu odkrije cvetočo bilko in kdo ve zakaj pomisli, da z očetom nikoli ne bosta ujela divjega zajca, ki sta ga za šalo lovila po poljih, kajti očeta ni več, odšel je drugam (patetično, a resnično). Tovarišica slovenščine je spis poslala na natečaj. A nisem se približala Alenkini mizi, da bi prebrala, kaj natančno je pisalo v reviji, ki so jo listali v razredu.

Petdeset let pozneje sem v čitalnici Knjižnice Bežigrad sama listala vezane letnike Pionirskega lista. Na dveh straneh je bil predstavljen zaključek nagradnega natečaja: Svobodno gradimo naš svet. V natečaju je sodelovalo 234 pionirskih odredov. Na natečaj smo prejeli 5970 pismenih in 1389 likovnih del. Svoje ime sem našla na seznamu »Nagrade za posameznike«: pod III. osnovno šolo Murska Sobota piše: Suza Tratnik, 6. r. Ne piše pa, za kaj sem dobila nagrado, prav tako izbrani izdelek ni bil objavljen v reviji.

(Pionirski list št. 36 leto XXIX 9. junija 1976 cena 3 din)

***

Nedavno sem se naučila šlogati iz kave, kar sem takoj oznanila vsem, tudi Mariki, stari omini prijateljici iz sosednje Čopove ulice, ki je prišla na obisk. Imela je polno drobnih bradavic na zgornjih vekah. Takoj je bila za to, da bi ji jaz razkrila, kaj jo čaka v prihodnosti, in ko je popila turško kavo, je šalico poveznila narobe na krožničku. Ona, oma in jaz smo sedele za mizo in čakale pet minut, da se »naredi zos«. Komaj se je notranjost skodelica stekla na krožniček in se je približno posušila, že sem jo vzela v roke, obračala in se zagledala v figure v kavnem zosu. Tam je bilo čisto vse zapisano, če si le imela pamet in talent za resno gledanje v šalico, in jaz sem imela oboje. Ko sem Mariki gostobesedno šlogala o njeni družini, sporih okoli erbije in bolečinah v srcu in križu, sta obe z omo kimali in kimali in kimali. Slednjič sem ji izročila šalico, rekoč, naj si nekaj zaželi, oslini prst in ga pritisne na dno. Gledala sem figuro, ki jo je ustvarila z vrhom kazalca, in ji razodela: »Ta želja se vam ne bo uresničila, ker ste že prestari, prej boste umrli. Drugi pa že čakajo, da po vaši smrti poerbajo kučo pa njivo.«

Bradavice na Marikinih vekah so vztrepetale, s stranskim delom suhe dlani pa je udarila po mizi, da je vse na njej poskočilo, in rekla omi: »Jebenti, kak mi je mala dobro povejdala! Istino govori, pa samo pet let ima!« Potem so se njene motne modre oči zazrle vame: »Bolje znaš gledati v zos od vseh drugih šlogaric.«

***

Nataša, Šuli in jaz smo sedeli na kavi na vrtu cafeja Romeo v stari Ljubljani, ko se je oglasil zračni alarm. Vstali smo in samodejno začeli teči v lokal. Nakar je grozovito počilo, slišati je bilo tudi nekakšno lomljenje. Nismo vedeli, ali so že padale bombe, ali je to bil pravi letalski napad. Ko sem bila vstala, sem izgubila vso orientacijo, kot da bi se ozračje nenadoma premikalo v vse smeri, vse se je nagibalo pod mojimi nogami kot med potresom. Šele zdaj zmorem ilustrirati tedanji občutek: zdelo se mi je, da bomo padli s sveta, še preden se nam bo posrečilo zbežati v notranjost lokala.

»Imate klet?« je vprašala Nataša.

»Ni kleti v tem delu starega mesta,« so povedali natakarji. »Ampak nič bat, ta bajta je ena najtrdnejših, bombe ji nič ne morejo.«

Namesto kleti smo dobili konjak, postregli so nam ga natakarji, rekoč, da to časti stara kuča Romeo, in se usedli k nam trem. Nazdravili smo in se pogovarjali o vojni in miru.

2. julija 1991 ob 14.01 se je v Ljubljani oglasil zračni alarm, minuto pozneje pa je mig-21 prebil zvočni zid nad Ljubljano. Milan Kučan se je skupaj s slovenskim vodstvom srečal v Beljaku s tedanjim zunanjim ministrom Nemčije Hans-Dietrichom Genscherjem.

***

Sosedovi so dobili dojenčka in malo večji otroci so se kot ponavadi grebli za to, da bi ponosno potiskali otroški voziček. Tudi jaz, čeprav mi taki majhni drobižki niso bili kaj prida zanimivi; a hotela sem biti čim bolj podobna drugim deklicam, ki so znale pestovati dojenčke in jih voziti naokoli, da niso jokali. To je bila moja posebnost, da sem si prizadevala za svoj kos normalnosti. Tako sem si tudi jaz pri sosedih izprosila dojenčka v velikem, temno modrem otroškem vozičku, ki sem ga potem zadovoljno vozila po naši makadamski Mali ulici. To ni bilo enostavno, ker so se kolesa nenehno zatikala ob večjih kamnih. Potiskala sem ga le med sosedovo in našo hišo in vsak obrat mi je predstavljal težavo: vsakič sem, kolikor sem zaradi svoje majhnosti sploh zmogla, malo dvignila držalo in sprednja kolesa in ga poskušala zavrteti na zadnjih kolesih, ki niso zlahka prevozila preko kamnov. Držalo sem morala še malo bolj nagniti, da bi lahko obrnila voziček, ki se je postavil na stranski kolesi in se močno nagnil, toliko, da se ni zvrnil na bok. Vsakič se mi je le posrečilo in mi je tudi odleglo, da dojenček ni padel iz vozička. In potiskala sem ga naprej, do naslednjega obrata preko kamnov.

***