Če me danes vprašaš, kdaj sem začela s prostovoljnim delom pri Moji mavrici, v resnici najprej ne bi znala odgovoriti ne z datumom ne z letnico. Včasih se mi zdi, kot da je v mojem življenju že od nekdaj in da se niti ne spomnim več časa, ko je še ni bilo. Postala je navada,  stalnica, prostor pripadnosti. Na nek način skoraj širša družina. Čeprav v resnici traja moje sodelovanje z njimi komaj dobri 2 leti.

Ko se ravno ne srečamo na kakšni mednarodni izmenjavi, me Michelle opomni na dogodek, ki prihaja ali še bolje, na takšnega, ki ga lahko tudi sama soustvarim. Vmes se srečam s Stelo Artes, največkrat na improligi, kamor se zadnje čase vztrajno in z veseljem »štulim« kot gledalka. Hočem reči, da se je Moja mavrica neopazno, a trdno vtkala v več plasti mojega vsakdana in srčno upam, da tako tudi ostane.

Kje pa se je vse skupaj zares začelo? V iskanju. Iskala sem novo organizacijo, prostor, kjer bi se lahko vključila, in jim preprosto pisala. Ker zakaj ne bi delala na področju, ki me zanima, ob tem spoznavala navdihujoče ljudi in rasla skupaj z njimi? Kmalu sem dobila odgovor Ive, ki je bila v organizaciji prva na katero sem se obrnila  – dobrodošla. In vprašanje, kaj si pravzaprav želim početi. Možnosti je bilo neskončno, od uličnih akcij do pogovornih skupin, rekreativnih aktivnosti, umetniških delavnic in še in še.

Najprej še preden sem sploh spoznala kogarkoli iz ekipe v živo sem se znašla na mednarodni izmenjavi v okviru organizacije Active Rainbow v Estoniji. Izkušnja je bila enkratna. Neizmerno hvaležna sem, da sem po njenem zaključku te ljudi lahko srečala še znova, ne le kot spomin, temveč sem z njimi lahko nadaljevala zgodbo, ki smo jo začeli. Prvič sem videla Talin in spoznala ljudi, ki se z veliko predanostjo trudijo za delovanje LGBTQ+ skupnosti v Estoniji. Kmalu zatem sem dobila priložnost sodelovati še na izmenjavah v Italiji in na Nizozemskem, ki sta bili v resnici nadgradnja prve izkušnje, ker sta trajali malo dlje in bili še bolj »intense« na dober način seveda. Nekje vmes sem spoznala tudi čudovito osebico po imenu Michelle, ki je prevzela koordinacijo prostovoljcev. Poleg tega, da sva že na prvem sestanku v Centru Rog ugotovili, da obe obožujeva pastelne barve, sem hitro začutila, da je ona pripravljena podpreti prostovoljce in jim stati ob strani jaz pa sodelovati in soustvarjati. To je bilo vse, kar smo potrebovali, da se je naše sodelovanje začelo še bolj razvijati. Poleg sodelovanja v njihovih aktivnostih sem dobila tudi priložnost, da sem jeseni 2025 skupaj s Stelo izvedla devet kreativnih delavnic v okviru projekta Tovarna Mavric. Vsak teden smo se družili v prostorih Mladih zmajev Šiška (velik shout to them) in si dovolili preprosto biti, ustvarjat in obstajati v varnem prostoru.

In morda je prav to tisto, kar Moja mavrica zame pomeni danes. Prostor, kjer ni treba postati nekaj drugega, ampak je dovolj, da si to, kar si. Prostor, kjer se zgodbe ne končajo, temveč se tiho nadaljujejo v ljudeh in trenutkih, ki ostajajo. In to mi res ogromno pomeni. Veselim se kaj novega bomo ustvarili v naslednjem letu in kam me popelje ta mavrična izkušnja.