Prepoznala sem, da se včasih preveč ukvarjam s stvarmi, ki ne zahtevajo toliko moje pozornosti. Da vrtenje v miselnih krogih prinaša zgolj vrtoglavo reakcijo. In da brez drugačnega odziva ni drugačnih razpletov, ne glede na to, kako močno si tega želim. 

Odločila sem se, da se bom naučila boljših odzivov. Ko bom čutila, da mi nekaj ni prav, bom čustva zregulirala. Premislila bom in sprejela odločitev o tem, kako se želim odzvati. Imela bom notranji občutek stabilnosti in miru. Poskusila sem.
Res sem.
Ni šlo.

Stari vzorec je bil topel, poznan, udoben kot razvlečena trenirka. Tako unošen, da sem se vanj vedno znova elegantno zvalila.

Premlevanje ustvarja dober občutek, da nekaj aktivno počnem in da imam kontrolo nad situacijo. Iluzija nadzora se dobro čuti celo ob katastrofičnem fantaziranju.

Z reaktivnostjo mi, na vsakokratno presenečenje, ni uspelo vplivati na situacijo, čeprav se je čutilo, da je zdaj pa res vse v mojih rokah. Situacija je že zdavnaj šla svojo pot, jaz pa sem še vedno živčno mahala s praznimi rokami v zrak in se vrtela sama okrog sebe.

Vsakič se kasneje izkaže, da to počnem čisto za brezveze, ampak v tistem trenutku je zame silno pomembno, da to počnem. Na ta način zagotovo lahko vplivam na situacijo. Kot da bi res lahko. In ni šlo. In ni šlo. In še vedno ni šlo.

O tem sem pripovedovala supervizorju. Umirjeno in zbrano me je poslušal. Verjela sem, da sem ga uspešno prepričala v to, da jaz ne zmorem drugače in da so moja početja pravzaprav smiselna in utemeljena. Če nekaj ni prav, se je s tem treba točno na tak način ukvarjati.

Mislim, da je verjel, da verjamem, da sem naju oba v to prepričala. Po mojem dvajset minutnem prepričevanju se je odzval s sočutnim glasom: »Saj s tem ni nič narobe. Poznamo bolj zrele in manj zrele odzive.«

In BUM.
V trenutku, ko sem v njegovih besedah slišala (čeprav tega ni rekel), da imam manj zrele odzive, se je nekaj premaknilo. Manj zrelih odzivov pa jaz že ne bom imela. To mi še bolj ni bilo prav, kot prvotna situacija. Izkazalo se je, da to, da mi nekaj ni prav, lahko uporabim tudi v svoj prid.

In tako se je, skoraj po nesreči (čeprav sumim, da me je supervizor zelo namensko takole grdo, a skrbno zbodel), začel nov vzorec.

Ves ta čas sem se želela naučiti igrati kitaro, v roke pa sem prijela hokejsko palico, po kateri sem do krvavih nohtov brenkala in se čudila lesenemu zvoku. Ob tem bizarnem spoznanju, da brez kitare v rokah pač ne bom znala igrati kitare, ne glede na to, kako močno si tega želim, sem se počutila dovolj trapasto, da sem hokejsko palico odložila. Zdaj se osredotočam na svoje odzive in ne poskušam nadzirati zunanjega dogajanja. Čustva reguliram, odzivi so premišljeni, na poti ne poberem vsake misli s seboj. Poskusila sem tako, in šlo je! Uspelo mi je. Čutim stabilnost.

Včasih se mir čuti kot dolgčas, ampak ni prehudo. Nohti so spet lepi, pa tudi razvlečenih trenirk že nekaj časa ne nosim več.