Moram biti iskrena, na začetku je bila odločitev za delo z Moja Mavrica zame zadnja možnost. Novembra 2025 smo se študenti na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani prijavljali na letošnjo prakso in morali smo izbrati organizacijo, s katero želimo sodelovati. Spomnim se, da sem pregledovala seznam organizacij oziroma “učnih baz”, kot jim pravimo na fakulteti, in opazila Moja Mavrica. Čeprav je opis dela ustrezal mojemu področju zanimanja in znanja, so mi prijatelji in družina svetovali, naj grem drugam, ker gre za nevladno organizacijo. Pod vplivom teh predsodkov sem prve tri mesece prakse preživela v drugi, državni organizaciji, katere področje dela je bilo povsem drugačno. Težave v tej organizaciji so se pojavile zelo zgodaj, saj sem, čeprav sem bila prijavljena za tri mesece, dejansko delala le približno en mesec, ker mentorji in organizacija niso našli časa, da bi mi zagotovili kakovostno učenje in izkušnje. Dejstvo, da sem v bistvu tri mesece ne počela ničesar, medtem ko so moji sošolci že opravljali svoje ure v večjih obsegih, je bilo seveda problematično. Ko sem videla, da se situacija ne bo izboljšala, sem se posvetovala s profesorji in takoj začela iskati novo učno bazo.

Težava je bila v tem, da so bile skoraj vse učne baze, ki so bile na voljo novembra, že zapolnjene, tako da mi je ostalo zelo malo izbire. Na moje presenečenje je bila ena izmed njih Moja Mavrica. Pravim “na moje presenečenje”, ker kljub temu, da imajo ljudje predsodke do nevladnih organizacij, sem ob dodatnem raziskovanju ugotovila, da ima ta organizacija zelo dober ugled, poleg tega pa je tudi zelo dostopna, saj se večina njihovih dogodkov odvija v središču mesta. Populacija, s katero delajo, marginalizirani mladi, je tudi stalno aktualna za socialno delo, zato me je presenetilo, da ni več zanimanja za delo z njimi.

Izvedela sem tudi, da ena izmed mojih sošolk pri njih opravlja prakso. Od nje sem dobila še ene dodatne informacije in se na koncu prijavila ter bila skoraj takoj sprejeta.

Sama sebe ne štejem za vraževerno osebo, vendar se mi zdaj, ko pogledam nazaj, zdi, kot da je bila to usoda. Mislim, da je bilo to, da sem izbrala drugo organizacijo in da se ni izšlo ter sem se vrnila k Mavrici, namenjeno temu, da se zgodi. Mislim, da je bila to lekcija, ki sem se je morala naučiti, in da me je neka višja sila potisnila sem, kjer resnično lahko pripadam. Spomnim se, da med prvim razgovorom z Michelle, mojo mentorico, nisem čutila tesnobe ali potrebe po pretvarjanju. Organizacija mi je že od začetka jasno pokazala, da je varen prostor za ljudi, kot sem jaz, in to priložnost sem izkoristila ter sem pod njihovim vodstvom zacvetela.

Ko to pišem maja, imam do konca prakse še približno en mesec in občutek je zagotovo bittersweet. Nisem bila pripravljena na slovo, počutila sem se kot pomemben del kolektiva, zato sem bila zelo vesela in počaščena, ko me je ekipa povabila, da z njimi nadaljujem delo preko študentskega dela tudi po koncu prakse. Težko opišem, kako hvaležna sem za vse pohvale in dodatne priložnosti, ki jih prejmem ob vsakem opravljenem delu ali projektu. Pozitivne povratne informacije so resnično darilo in zelo sem vesela, da lahko svoje znanje in veščine uporabljam za tako pomembne stvari, še posebej v trenutnih družbeno-političnih razmerah.

Delo z Moja Mavrica mi je prineslo izjemno osebno in karierno rast in komaj čakam na nove skupne izkušnje. Najti takšne prostore in priložnosti je zelo posebno, še posebej kot nekdo, ki prihaja iz migrantske in sicer marginalizirane družine. Želim si, da bi za Moja Mavrica ali podobne organizacije vedela že ob prihodu v Slovenijo, vendar smo migranti pogosto sistemsko omejeni v zelo ozke kroge in redko dobimo priložnost, da se razširimo. Zato sem še enkrat izjemno hvaležna, da ta organizacija nudi prostor ljudem, kot sem jaz. Upam, da se bom lahko dotaknila src drugih tako, kot so oni mojega.