***

Na prvem feminističnem srečanju decembra 1987 sem bila izgubljena in zlovoljna, kot bom še nekaj let na večini pomembnih aktivističnih srečanj, katerih zgodovinskosti se v danem trenutku sploh nisem zavedala. Nikoli prej nisem delovala v nikakršnih skupinah in gibala sem se vedno v ozkem prijateljskem krogu. Nekatere starejše feministke so nama z Natašo govorile, da nam, lezbijkam, le ni treba biti tako nesproščene, saj naju je kar naprej vse skrbelo. Bila sem užaljena za vsako žal besedo in večina besed se mi je zdela neprimernih. Potem me je ogovorila temnolasa ženska iz Srbije ali Makedonije, ki je z vsemi komunicirala na zelo nenavaden in neposreden način, s čudaškim smislom za ironijo. Na njena zblojena vprašanja in pripombe se sploh nisem zmogla odzvati, samo strmela sem v papirnati obesek okoli njenega vratu, na katerem je pisalo:

MUŽ MI JE NA SLUŽBENOM PUTU

***

Vlagala sem prošnjo za bivanje v študentskem domu v Rožni dolini. Študentka pred mano v vrsti pred pisarniškim okencem, verjetno brucka, me je prosila za pomoč pri izpolnjevanju vloge. Vzela sem njeno polo, preletela prvo stran, ji povedala nekaj rešitev in še rekla, naj poleg očetovega napiše še materino ime, kot to zahteva obrazec. Preslišala me je, samo vzela je polo iz mojih rok in se zagledala v prvo stran. Začutila sem neko nepojasnjeno stisko. Njena prijateljica je s prstom pokazala na ___________ pod zahtevo materino ime in ji rekla: »Napiši, no. Enkrat boš morala sprejeti.«

Na _________ ni zmogla napisati besede umrla.

***

V drugem letniku sem po posredovanju družinske prijateljice dobila podnajemniško sobo na Resljevi ulici, kar se mi je zdel velik napredek, vsaj v smislu ugodne lokacije. Mojca, hči lastnice stanovanja, je začela hoditi v prvi letnik srednje šole, tako sva si bili po letih še toliko blizu, da sva se lahko kdaj podružili. V začetku septembra me je povabila na kratko popoldansko srečanje z njenimi sošolci v Miklošičevem parku. Počutila sem se seveda tuje, saj sem bila študentka, hkrati pa sem ujela delček ljubljanskega srednješolskega utripa, ki ga nikoli nisem izkusila od blizu. Mojca mi je predvsem želela pokazati sošolca, ki je imel novo pričesko v slogu takrat izjemno priljubljenega pevca Limahla iz skupine Kajagoogoo: spodaj srednje dolge rjave lase, na vrhu glave pa štrleče blond, v slogu bundeslige s punk primesmi. Nisem mogla odtrgati oči od njegove zvezdniške podobe. Čez par dni mi je Mojca povedala, da je razredničarka njihovemu Limahlu ukazala, naj se postriže in si pobarva lase nazaj v svojo naravno rjavo barvo.

____

The Neverending Story je naslov Limahlove solo uspešnice in tudi fantazijskega filma iz leta 1984. »Izdali so me,« je izjavil, potem ko ga je menedžer po telefonu vrgel iz skupine Kajagoogoo, kitarist Steve Askew pa je pripomnil, da Limahl ni mogel biti le kos pohištva, ker je njegov življenjski slog izstopal, za razliko od ostalih članov skupine, ki so normalni ljudje.

****

Z mamo sva šli na pomemben dogodek, saj sta Soboto obiskala naš tovariš Tito Josip Broz in njegova soproga Jovanka Broz. Ko sva se prebili skozi gnečo do same tovarne, sva videli predsedniški par sedeti in se smehljati za stekleno pregrado.

»Mama, je to naš drug Tito?« sem kar naprej spraševala in ona mi je odgovarjala, da je. Morala sem se prepričati o tem, sploh ker nisem bila čisto gotova, da sem ta prizor sploh videla, pravzaprav še danes nisem.

Zgodovinski zapisi pravijo, da je Tito prišel v Soboto 2. septembra 1966 in med drugim obiskal soboško tovarno mlečnega prahu.

***

Z Ganco sva zvečer hodili po mestu, morda sva bili na kakšnem dogodku, ki se ga ne spomnim. Iz Maxijevega podhoda sva šli v Cankarjev dom na stranišče. Bila je zima in povsod je bilo tako malo ljudi kot v znanstvenofantastičnem filmu. Ko sva sedeli na belih klopeh v Cankarju, se mi je še bolj dozdevalo, da sva poslednji preživeli v namišljeni apokalipsi; ta misel je bila nostalgična in pomirjujoča hkrati. Nato sva krenili v zimsko temo proti Metelkovi. Spotoma sva srečali klapo glasnih mulcev, ki so se nama zazdeli napadalni, zato sva se umaknili na drugo stran Slomškove. Ganca je šele dosti pozneje ugotovila, da je v tem neprijetnem prizoru izgubila šilt kapo, ki jo je kupila v New Yorku, kjer sva bili poleti 2002.

Ko to pišem, na klopeh v praznem Cankarjevem domu vidim sedeti naju z apokalipso, v kateri sem namišljena jaz.

***