Srečala sem se s staršema, ki imata več otrok, ena izmed njih, Lana, je trans ženska. Oblačila? Sprejeta. Nohti? Prekrasni. Ličenje? Nova družiska aktivnost. Zaimki? Včasih eni, včasih drugi. Odvisno od dneva, predvsem pa navade.

Oče tiho prizna, da mu ni naravno, da bi za Lano uporabljal ženske zaimke “ona”. Ve, da je zdaj Lana, razume in sprejme, da je ženska, hkrati je pa ta ista oseba bila zanj zadnjih enaindvajset let njegov sin, ki ga (še) ni pripravljen spustiti in pozabiti. Sliši se, kot bi ga jezik še vedno vlekel po starih, utrjenih poteh, da bi ga zavaroval pred izgubo sina. Lana pa, verjetno izčrpana od neskončnega občutka nevidnosti, za nekaj časa staršema zapira vrata. Razdalja* med njimi jima povzroča globoko žalost, predvsem ob soočenju, da sta onadva tista, ki stojita pred mostom, ki ga morata, in nadvse želita, prečkati. A most se neusmiljeno ziba, in maje, in škripa pod negotovimi koraki.

Pogovarjamo se o navadah doma. Kako se pogovarjajo in razumejo sorojenke? Odlično, dobre odnose imajo, pripovedujeta. Zanima me, katere zaimke za Lano uporabljajo bratje in sestre. Skoraj v zboru, brez kančka dvoma, izrečeta: “Ja, normalne.” Njun odgovor se proti koncu besede sliši skoraj kot vrnjeno vprašanje, češ, kaj sploh sprašujem. Lahko bi rekli, da sledi šolski primer strateške terapevtske tišine, pri kateri se ali odpre vesolje ali pa začne lomiti stol. Po momentu najbolj po(po)lne tišine sreče v svoji karieri in v pričakovanju naslednjega koraka, jima vanjo pošljem odskočno desko za stabilizacijo hoje po mostu, ki sta ga že pričela prečkati: “Katere normalne?” vprašam. “Ja… ženske…” izgovorita z že zelo previdnim tonom s pripravljenostjo, če bo morda moje naslednje vprašanje o tem, kako se črkuje jabolko. Njuna sumničavost na izbor mojih vprašanj je čisto upravičena, ker pravzaprav iščemo tisto, kar že imata, pa še ne vesta, da imata.

“Kaj sta slišala v svojem odgovoru?”, vprašam z vedno večjim nasmehom. “Ja, no, saj vem, da “normalno” ni prava beseda”, odvrne oče, mama pritrdilno pokima. “Saj veste, kaj mislim”.

Da bi bolje razumela, jaz in on, kaj misli, preverim: “Kaj je tisto, kar je normalno?” Ob naraščajoči se napetosti ob tem, da še kar vztrajam z vprašanji, na katera sta že odgovorila, potrpežljivo še enkrat ubesedita. Da je Lana ženska. Da uporabljajo zaimke ona. To je normalno. To sem tekom pogovora že večkrat slišala. Tokrat pa sta (se) slišala tudi sama. Presenečena nad lastnimi besedami, izgubita 96 mikrogub na še par sekund nazaj zaskrbljenem obrazu. Skupen jezik je prišel iz ust, še preden je prišel v navado.

Most se bo še zibal, še kdaj bo zaškripal ob vrtoglavem koraku. Z nekaj učenja, pogovarjanja, spoznavanja, razumevanja in privajanja, bo korak stabilnejši in most mirnejši, ker ima ta družina željo in pripravljenost biti skupaj. Takšna družina zmore preživeti tudi težke trenutke – ko bodo zaimki z(a)mešani in vrata zaprta – od katerih se bodo znali skupaj vrniti domov.