Dejstvo je, da noben boj za pravičnost ne obstaja v vakuumu. Vsako prizadevanje za enakopravnost, bolj pravično razdelitev virov ali izboljšanje družbe nasploh je neizogibno prepleteno z drugimi prizadevanji.

Klara Jurečič to neizogibno prepletenost tudi živi. Je novinarka, magistrska študentka naravoslovja, aktivistka in članica queer skupnosti. Že sedem let aktivno sodeluje v znanstveni uredniški ekipi neprofitne študentske radijske postaje Radio Študent, kot samostojna novinarka piše tudi za nacionalni radijski program Ars, kjer pokriva znanstvene teme. Skozi svoje novinarsko in uredniško delo je pridobila obsežno znanje o temah, kot so podnebne spremembe in kriza biotske raznovrstnosti, pri čemer te teme obravnava tako z družbenega kot z ekološkega vidika. Bila je aktivna v feminističnih kolektivih Društvo Iskra in DoFem, soorganizirala je proteste ob mednarodnem dnevu žensk ter demonstracije v podporo reproduktivnim pravicam in telesni avtonomiji. Sodelovala je pri uličnih akcijah za pravice queer oseb in jih soorganizirala v okviru Erasmus+ izmenjav.

Sodelovala je tudi v lokalni pobudi Študentske domove študentkam in študentom, ki se je zavzemala za ohranitev odprtih študentskih domov v času COVID-19, in pomagala organizirati javne forume o stanovanjski krizi v Ljubljani.

Svoje bogate aktivistične in strokovne izkušnje je umestila in predala v obliki praktičnega pregleda aktualnega stanja stanovanjske krize v Sloveniji in širše.

Za kritično razumevanje in ozaveščanje o stanovanjski krizi s perspektivo podnebne in socialne pravičnosti ne potrebujemo imeti širokega znanstvenega poznavanja tematike. Ti izzivi so tako prepleteni z vsakdanjim življenjem, da imamo skoraj vsi izkušnjo, iz katere lahko črpamo znanje. Mogoče smo živele v študentskem domu, ki se je vsako poletje segrel do mere, da nismo mogle bivati v njem. Mogoče opažamo, da naši sošolci ali mlajši družinski člani kupujejo stanovanja, medtem ko se nam ne zdi, da bomo kadarkoli v taki poziciji. Mogoče pa tudi verjamemo, da obstajajo še druge rešitve kot le najemati ali pa posedovati bivalni prostor, a si ne predstavljamo točno, katere in kakšne.

Pri razmišljanju in tudi organiziranju o teh temah ne moremo zgrešiti, če povezujemo čim bolj raznolike izkušnje med seboj in se nenehno sprašujemo, kje v sistemu je vzrok za težavo, s katero se soočamo. Kot pravi Klara, je to edini način, kako lahko najdemo ali ustvarimo rešitev. Vprašajmo se, kako je sploh nastal izziv, ki ga želimo rešiti in vprašajmo se, kakšna bi bila rešitev v idealni, tudi če idealistični, situaciji. Pogosto ne vidimo inovativnih rešitev zgolj zato, ker se držimo tistih, ki jih že poznamo. A tiste, ki jih poznamo, včasih bolj ohranjajo kot rešujejo težave.

Pomembno je, da se med seboj čim bolj povezujemo, se pogovarjamo in delimo svoje življenjske izkušnje z drugimi. Sploh v sistemu, ki nas vedno bolj potiska v individualizem.

“Politics need to change, but with voting, sometimes there are only bad options. But we can always reach out to the people around us. And at the end of the day, this is all you have, the people around you. The topics can be hard and heavy, so the people and the community can also be the resilience you need.”

Hvala, Klara, ker si ena izmed teh ljudi.